Beseda kuratorja

Arstervis, projekt in spletni medij Zavoda za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana, je nastal leta 2001 iz potrebe po sistematičnem zbiranju in učinkovitem posredovanju informacij za delovanje v kulturi. Artservis z Artservisovo Zbirko, ki je bila prvič javno predstavljena leta 2005, širi svoje delovanje iz informiranja in svetovanja tudi na promocijo ustvarjalnosti.

V zbirko so uvrščena umetniška dela avtorjev različnih generacij, ki se kritično, analitično, duhovito, osebno ali kakor koli drugače ukvarjajo s produkcijskimi pogoji znotraj polja sodobne umetnosti. Njihova umetniška dela omogočajo pogled v zakulisje – na tiste vidike umetniškega ustvarjanja, ki sicer ostajajo skriti: kariera, umetnostni sistem in umetnikova pozicija v njem, kulturna politika in razmerja moči, ki se vzpostavljajo znotraj umetnostnega sistema. Raznolikost pristopov in avtorskih poetik je izražena tudi v izboru medijev in izraznih sredstev: video, grafika, fotografija, diskurzivni, spletni in interdisciplinarni projekti. Izbrana dela odlikuje kombinacija premišljenosti in inovativnosti pri uporabi izbranega medija, raziskovalna radovednost in sodoben študijski pristop.

Poleg vsebinske in žanrske raznolikosti zbirka omogoča tudi več načinov predstavljanja, ki se prilagajajo možnostim in tehničnim specifikam prostora in seveda občinstvu. Kot intermedijska instalacija zbirka lahko izkoristi odprtosti del, ki jih prostorsko reinterpretira in na ogled ponudi kot duhovito in – kar je danes vse bolj nujno – vzpodbudno zgodbo o pogojih umetniškega ustvarjanja. Različni primeri med seboj vzpostavljajo svojevrstno komunikacijo, v katero lahko intervenira tudi gledalec in tako sodeluje v diskurzivnih in spletnih delih, ki po svoji naravi niso zaključena, ampak se – tako kot se to dogaja s pogoji ustvarjanja – vseskozi spreminjajo in obstajajo ravno v svoji procesualnosti. Drug način predstavitve zbirke je forma predavanja, ki poteka ob enominutnih insertih iz umetniških del in omogoča enakovredno predstavitev avtorjev in tematik. Zaradi “koncentrata” umetniških idej, ki se zrcalijo skozi predstavljene umetniške projekte, je ta način prezentacije vsekakor bolj naravnan k diskurzu in manj k estetskemu užitku, ki ga nudi dialog s samimi umetniškimi deli.

Vstop v umetnostne institucije in njihove razstavne programe je za večino umetnikov precej težaven, zato poskuša zbirka z vzpostavitvijo samozadostnega eksperimentalnega “razstavišča” v obliki razstavnega umetniškega objekta opozarjati na to, da se umetnost lahko dogaja tudi zunaj institucij in njihovih programov. Za ta namen bo izdelan prenosni umetniški objekt, ki bo namenjen temu, da bo zbirko možno predstaviti kjerkoli, ne glede na razstavni prostor, tehnične zmožnosti prostora in koncept razstavišča. Prenosni umetniški objekt bo povezoval predstavitveno in vsebinsko funkcijo. Kot “vsebinsko funkcijo” umetniškega objekta pojmujemo njegovo razsežnost, zmožnost, da nam objekt ponudi miselni užitek in morebitni predlog o vprašanju, s katerim sam objekt tematizira. “Predstavitveni” objekt ne predstavlja nobenega drugega koncepta, zgolj samega sebe, pri čemer dopušča estetsko kontemplacijo in lahko povezuje različne medije, ter s tem predstavitev umetniških del s pomočjo enotne strojne in programske opreme.

Razvoj zbirke je vsekakor odvisen od produkcijskih pogojev. V primeru zbirke ni mogoče govoriti o ločevanju vsebinskega koncepta in izvedbe, saj gresta komponenti tako rekoč z roko v roki. Načini prezentacije umetniških del se tesno povezujejo s samim vsebinskim konceptom, zato je potrebno na zbirko gledati kot na projekt v nastajanju. Dopolnjevanje zbirke in izbira prostorov za predstavitve sta odvisni od situacije v umetnostnem sistemu in produkcijskih pogojev znotraj njega. To pomeni, da kustos zbirke nenehno “preži” nad umetnostnim sistemom in je pripravljen reagirati vsak trenutek na kakršno koli situacijo. Vse to zahteva nenehno raziskovanje, spoznavanje novih umetniških pristopov, branje teoretskih in aktualnih tekstov s področja sodobnih umetnosti. Vse to pa zopet zaključuje krog, v katerem se vrtimo. Na koncu je potrebno opozoriti na dejstvo, da se pogoji produkcije vsekakor ne morejo spremeniti sami od sebe. Predvsem se je dobro zavedati, da posameznik ali institucija z obdelovanjem zgolj svojega “vrtička” ne bosta daleč pripeljala želje o boljših pogojih produkcije. Pogled čez plot je še kako potreben in ko enkrat vidiš, kaj je tam čez, te spreleti srh, kajti sam problem pogojev produkcije sega tudi globoko v druge družbene strukture, najsi bo to okostenel izobraževalni sistem ali nova davčna zakonodaja. Dokler se tudi te ne bodo začele spreminjati in medsebojno povezovati, bo želja o boljšem še nekaj časa ostala zgolj in samo želja. In projekti, kot je Artservisova Zbirka, so samo projekti, ki odpirajo oči in se še naprej uspešno bojujejo z mlini na veter.

Tevž Logar, skrbnik Artservisove Zbirke v obdobju 2005-2007
Ljubljana, 2007

(Tekst je nastal na podlagi tematskih izhodišč za Artservisovo Zbirko, ki jih je zasnovala Marija Mojca Pungerčar, urednica Artservisa in pobudnica zbirke.)